Kaj če bi lahko občani Prebolda sami predlagali, za katere manjše projekte naj občina nameni del svojega denarja, nato pa z glasovanjem odločili, katere ideje se bodo uresničile? Prav to je bistvo participatornega proračuna.
O participatornem proračunu se morda sliši nekoliko zapleteno, vendar je njegova ideja preprosta: občani dobijo možnost, da neposredno sodelujejo pri odločanju o porabi dela občinskega denarja.
Kaj to sploh pomeni?
Predstavljajmo si, da ima nekdo idejo za ureditev otroškega igrišča, drugi predlaga dodatne klopi ob sprehajalni poti, tretji si želi ureditev manjše javne površine, četrti pa vidi možnost za izboljšanje prostora, kjer se družijo krajani.
Danes je za uresničitev takšnih predlogov pomembno, da jih občina prepozna kot prioriteto in zanje zagotovi sredstva. Pri participatornem proračunu pa bi občanom dali še dodatno možnost: svoje predloge bi lahko prijavili, o izvedljivih projektih pa bi nato glasovali sami.
Občina bi določila razpoložljiva sredstva in jasna pravila, preverila izvedljivost predlogov ter poskrbela za izvedbo izbranih projektov.
Preprosto povedano: občani ne bi samo predlagali sprememb, ampak bi lahko tudi odločali, katere med njimi naj dobijo priložnost za uresničitev.
Zakaj se za to zavzemam?
Verjamem, da imajo ljudje, ki v Preboldu živijo, delajo in ustvarjajo, veliko dobrih idej. Pogosto prav občani najbolje poznajo manjše težave svojega okolja, ki jih je mogoče rešiti z razmeroma preprostimi ukrepi.
Zato menim, da bi bilo prav, da jim omogočimo več neposrednega sodelovanja.
Ne gre za to, da bi občani prevzeli delo občinske uprave ali da bi lahko s tem rešili vse občinske težave. Gre za to, da bi del odločanja odprli ljudem in jim omogočili, da s svojimi idejami sodelujejo pri razvoju kraja.
Pri dobri ideji ne bi smelo biti pomembno, kdo jo je predlagal, temveč ali je izvedljiva in ali prinaša korist skupnosti.
Kako bi to lahko delovalo v Preboldu?
Kot izhodišče predlagam, da bi občina za participatorni proračun namenila 100.000 evrov letno, če bi to dopuščale finančne zmožnosti občine in bi bila sredstva ustrezno vključena v občinski proračun.
Občani bi predlagali manjše projekte, občina bi preverila njihovo izvedljivost in ocenila stroške, nato pa bi o predlogih odločali občani z glasovanjem.
Izbrani projekti bi morali biti javno objavljeni, prav tako poraba denarja in napredek pri njihovi izvedbi. Tako bi vsak lahko spremljal, katere ideje so bile izbrane in kaj je bilo zanje dejansko narejeno.
Pomembno se mi zdi tudi, da bi imeli enake možnosti sodelovanja občani iz vseh delov občine, ne glede na to, kje živijo ali koliko so povezani z občinskim dogajanjem.
Ali je to rešitev za vse težave?
Seveda ne. Participatorni proračun ne more nadomestiti rednega vzdrževanja infrastrukture, večjih investicij ali drugih zakonskih nalog občine. Prav tako ni smiselno obljubljati, da bo mogoče izvesti vsak predlog.
Toda to ni razlog, da takšne možnosti ne bi uvedli.
Če lahko z vnaprej določenim delom proračuna občanom omogočimo, da sami izberejo nekaj konkretnih izboljšav svojega okolja, se mi zdi vredno resno razmisliti o takšnem pristopu.
Moje stališče je preprosto
Želim si, da bi imel občan v Preboldu možnost več kot samo povedati, kaj ga moti. Želim si, da bi lahko prišel tudi s predlogom, zanj pridobil podporo drugih občanov in sodeloval pri odločitvi, kaj bomo v svojem kraju izboljšali.
Prebold je naš skupni dom. Zato bi morali imeti občani tudi več besede pri tem, kako se razvija.
To je razlog, da se zavzemam za uvedbo participatornega proračuna. Ne kot obljubo, da bo mogoče narediti vse, temveč kot konkreten korak k večjemu sodelovanju, preglednosti in odgovornemu odločanju o javnem denarju.
Alex Marsič